Kako Slovenca naučiti več samo-ironije?

Odmevna kolumna Mihe Mazzinija o tem, da lahko Slovenijo reši le smeh, me je brcnila v rit, da se po nekaj mesecih razmišljanja o šraufih in OSB ploščah znova vrnem k svojemu nenavadnemu poslanstvu – Slovenca, in s tem tudi sebe, bi rad navdušil za nekaj, kar gre povsem navzkriž z našimi osnovnimi impulzi – do malo več samo-refleksije. Morda celo do več smejanja samemu sebi.

Slovenski_lik_Ziga_koncni

Kot izvrstno ugotavlja Mazzini se Slovenci ne znamo smejati voditeljem, ki nam prodajajo buče. Morda  je še večji problem, da se ne znamo smejati lastnim pomakljivostim, napakam in neumnostim. Da te “mišice” sodobni Slovenci nimamo, se boste najbrž strinjali. Da gre za enega temeljnih problemov Slovenstva, pa je že precej drznejša trditev, ki zahteva nekaj dodatnih pojasnil.

Prvič, brez samo-ironije imamo velike težave z brzdanjem našega vsemogočnega pod-alpskega ega. Zakaj vsi in vsak posebej od nas misli, da smo kot posamezniki najlepši in najbolj sposobni pod soncem, je preveč za to razpravo. Dejstvo je le, da svojih omejitev ne priznavamo niti sebi, kaj šele drugim. O napakah, ki jih zagrešimo, seveda ne govorimo. Pravzaprav jih zanikamo tudi, če nas dajo na natezalnico.

Drugič. Ker se nikoli ne motimo, se seveda ne moremo učiti na napačnih odločitvah v preteklosti. Ker se ne učimo na napakah, jih vedno znova ponavljamo. In ko jih še enkrat več ponovimo, vnovič hitro poiščemo krivce nekje zunaj sebe. Povprečen Slovenec lahko napiše doktorat o pomankljivostih svojih partnerjev, sodelavcev, šefov, politikov in Hrvatov, o lastnih napakah pa ne spravi skupaj niti enega vica.

Tretjič, na nekoliko bolj makro ravni se te naše čudovite osebnostne lastnosti v najboljšem primeru sestavijo v vrtičkarsko-plemensko-šentflorjansko kulturo, kjer nisem najlepši in najbolj pameten samo jaz in morda moja družina, ampak tudi moj fuzbal klub, moj oddelek v podjetju, moja politična stranka itd. Sosed, sodelavec v drugi pisarni, neznani so-državljan so preprosto izven mojega kroga zaupanja. Sovražniki takorekoč.

Lahko bi nadaljeval tudi s četrtič, petič in trinajstič, pa nas to ne bi pripeljalo nič bližje k odgovoru na naslovno vprašanje. To enostavnega odgovora žal nima. Samo-ironije se najbrž res lahko nauči samo vsak pri sebi. Če v vse večjem neskladju med pričakovanji in realnostjo, med drugo Švico in drugo Grčijo, med “I feel Slovenia” in “I hate my neigbour” ne najdemo humorja, pa nam morda več ne pomaga niti smeh.

Morda bi bilo kljub vsemu dobro, da bi bi nas kdo večkrat s humorjem spomnil na naše pomankljivosti, pa tudi na to, da smo vsi skupaj ena velika kozmična šala. Posadka na vesoljski ladji, ki drvi skozi vesolje s hitrostjo 390km na sekundo, namesto da bi se začela pogovarjati o tem, kako zamašiti luknje in razpoke na našem plovilu, pa raje gledamo lepotna tekmovanja za predšolske otroke. Sliši se kot osnova za dobro komedijo, kajne?

earth-from-space-1

Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>