Kratka delavnica: Plemensko vodenje – primer Nelsona Mandele

Akademija Orehov gaj

vabi na kratko delavnico

Plemensko vodenje – primer Nelsona Mandele

World Reconciliation Day In Melbourne

Predstavitev modela plemenskega vodenja (Tribal Leadership: Logan, King Fischer-Wright, 2008)

s praktičnimi primeri in nauki iz življenja Nelsona Mandele

Delavnico vodi mag. Žiga Novak (London School of Economics, 2004).

IMG_3681xlrŽiga je voditelj strokovnih delavnic na področju razvoja ekip in posameznikov, trener kreativnega razmišljanja, podjetnik, moderator in osebni svetovalec. Na področju vsestranskega razvoja ljudi se strokovno izobražuje od leta 1999, ko se je kot Sorosev štipendist udeležil enoletnega programa fundacije Open Society Institute za razvoj bodočih voditeljev Centralne in Vzhodne Evrope (Boston, ZDA). Z usposabljanjem posameznikov in ekip se profesionalno ukvarja zadnjih 6 let. V tem času je vodil več kot 100 team building projektov v agencijah MICE in TIMEOUT. V letih 2011-2012 je sodeloval v projektu Metoda ugotavljanja vodstvenega potenciala v Slovenski vojski. Od začetka leta 2013 piše, raziskuje, predava in vodi delavnice in projekte na ziganovak.com ter vzpostavlja izobraževalno in prireditveno središče Orehov gaj (www.orehovgaj.si). Več o njem na LinkedIn profilu.

Kje?

Ambientalni prireditveni prostor Kozolec, Orehov gaj, Ljubljana

Kdaj?

Sreda, 15.1.2014 od 18h do 20h

 Vstopnina

15€ za enkratni dogodek

ali 120€ za 10 srečanj knjižnega kluba v letu 2014 (vključuje ddv)

Več o knjižnem klubu in Akademiji Orehov gaj.

Prosimo za prijavo. Število udeležencev je omejeno.

 

Share on Facebook

Team building šola*: Zaupanje

“Love all, trust a few, do wrong to none.”

William Shakespeare

 Zaupanje je zanašanje na karakter, sposobnost, moč in resnico nekoga ali nečesa. Ko zaupamo, računamo na nekoga drugega, da bo naredil pravo stvar. Zaupamo v njegovo integriteto in notranjo moč, pri tem pa prevzemamo nekaj tveganja tudi zase. 

Nekaj dejstev o zaupanju:

-         Slovenci smo eden najmanj zaupljivih narodov v Europi. Samo vsak peti Slovenec meni, da je ljudem na splošno mogoče zaupati (vir). In to se gotovo kaže tudi v našem organizacijskem okolju.

-         Skandinavci najbolj zaupajo drug drugemu, zato številni raziskovalci menijo, da lahko z zaupanjem med ljudmi pojasnimo velik del gospodarske in družbene razvitosti posameznih držav.

-         Zaupanje je ključni faktor učinkovitosti ekip, saj članom daje občutek varnosti. Brez zaupanja v ekipi ni kreativnega razmišljanja in inovacij, ni pravega sodelovanja.

-         Voditelji nosijo največ odgovornosti za grajenje zaupanja, toda graditi ga lahko začnemo tudi od spodaj-navzgor.

-         Zaupanje je posebej pomembno pri prenosu znanja. Nedavna raziskava “Journal of Knowledge Management” je ugotovila, da posamezniki, ki si med seboj zaupajo, komunicirajo bistveno bolj iskreno in delijo več informacij.

Zadrževanje informacij za sebe je morda eden najbolj pogostih in najbolj škodljivih konkretnih obrazov  nezaupanja v organizacijah.

Zadrževanje informacij za sebe je morda eden najbolj pogostih in najbolj škodljivih konkretnih obrazov nezaupanja v organizacijah.

KAKO DO VEČ ZAUPANJA V ORGANIZACIJAH?

I.            360-STOPINJSKO VODENJE Z ZGLEDOM

 “Because you believed I was capable of behaving decently, I did.”

Paulo Coelho

Si želite več zaupanja v svoji ekipi? Bodite zgled za druge. Zaupajte svojim sodelavcem, ekipi, svojemu šefu. V organizacijskem okolju šteje vsako dejanje in beseda.To je posebej pomembno, če ste vodja ekipe. In najbolj takrat, ko sodelavec stori kakšno napako. Takrat se spomnite, da ljudje samega sebe vidimo v boljši luči kot resnično smo. Bodite prizanesljivi do napak drugih. Skušajte se postaviti v njihovo kožo in ne kažite s prstom. To ustvarja neprijetno vzdušje v ekipi, posledice pa so samo negativne – nižja motivacija, manjše zaupanje in manj učinkovitosti. Raje izkoristite napako za pogovor o tem, kaj ste se od nje naučili in kaj boste storili, da je ne ponovite.

II.           ISKRENA KOMUNIKACIJA

“Truth never damages a cause that is just.” 

Mahatma Gandhi

Povsem odprti komunikacijski kanali so ključni za vsako resnično učinkovito ekipo. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa recept za to jed ni tako zelo kompliciran kot se zdi na prvi pogled. Za začetek mora ekipa vedeti, kaj je njen cilj, posamezniki pa kaj je njihova vloga. O komunikaciji, zaupanju in sorodnih temah se je treba čimvečkrat pogovarjati. Na odnosih je treba delati. Organizirajte delavnice in team buildinge. Postavite si pravila za to, kdaj in na kakšen način boste sporočali “neprijetne” povratne informacije. Na vseh nivojih. Izjemnega pomena pa je tudi učinkovito upravljanje s sestanki – vsi člani ekipe morajo poznati in spoštovati pravila komuniciranja in obnašanja na vseh formalnih in neformalnih srečanjih.

III.          PRILOŽNOSTI ZA IZMENJAVO OSEBNIH ZGOD

“Few delights can equal the mere presence of one whom we trust utterly.” 

George MacDonald

Pogosto praznovanje uspehov, tudi manjših in nepričakovanih, je ena najbolj učinkovitih voditeljskih praks. Ljudje preprosto »padamo« na vse oblike pohval, zahval in daril – in praznovanje uspehov gotovo lahko uvrstimo v to skupino. Praznovanja pa so izrednega pomena tudi za ustvarjanje zaupanja med člani ekipe. Med drugim zato, ker potekajo v sproščenem, pogosto humornem vzdušju ter ustvarjajo priložnosti za izmenjavo osebnih zgodb o družini, hobijih. Na tak način ekipe/skupine že od pradavnine utrjujejo svoje socialne vezi. Dokazi za učinkovitost praznovanj pa prihahajo celo iz kemije. Znanstveniki so namreč dokazali, da družabni dogodki v ljudeh sproščajo več hormona oksitocina, ki je neposredno povezan z zaupanjem drugim (vir).

KDO JE ZAUPANJA VREDEN?

“Love one another, but make not a bond of love: Let it rather be a moving sea between the shores of your souls.”  Kahlin Gibran

Ali je nekdo vreden našega zaupanja ali ne, je eno najtežjih vprašanj, s katerimi se srečujemo v našem osebnem in organizacijskem življenju. Zdi se, da smo Slovenci glede tega vprašanja pogosto (pre)strogi do drugih in premalo strogi do samega sebe. Vsekakor odgovornost, da smo zaupanja vredni najprej leži v vsakemu izmed. Odgovornost, da (s)poznamo sami sebe v celoti, z vsemi svojimi slabosti in prednosti, pa tudi odgovornost, da smo avtentični, zaupamo samemu sebi in izpolnjujemo obljube. Šele nato bomo lahko večkrat zaupali tudi drugim. Ampak ne slepo,  temveč pogojno, aventično, pogumno, pokončno.  Z jasnim sporočilom, da bomo v primeru, če se naše zaupanje zlorabi s slabimi nameni, s polnimi pljuči zapiskali na piščalko.

VPRAŠANJE ZA RAZMISLEK

Kaj je največja ovira za ustvarjanje zaupanja v slovenskih organizacijah? Na katerega izmed naslednjih elementov zaupanja, bi se morali fokusirati programi za razvoj kadrov?

-         Kompetence (znanje, rezultati, vodenje)

-         Integriteta (iskrenost, vrednote, poštenost)

-         Komunikacija (zanimanje za ljudi, pohvale, spoštovanje)

-         Zanesljivost (odzivnost, odgovornost, spoštovanje obljub)

 

*Team building šola je projekt, s katerim kratko in jedrnato odpiram ključna vprašanja organizacijskega življenja in osebnega razvoja. V vsakem zapisu boste našli nekaj izbranih misli in citatov na temo ter nekaj idej za praktično delovanje. In tudi, ali predvsem, vprašanje za razmislek in razpravo. 

Share on Facebook

Kako Slovenca naučiti več samo-ironije?

Odmevna kolumna Mihe Mazzinija o tem, da lahko Slovenijo reši le smeh, me je brcnila v rit, da se po nekaj mesecih razmišljanja o šraufih in OSB ploščah znova vrnem k svojemu nenavadnemu poslanstvu – Slovenca, in s tem tudi sebe, bi rad navdušil za nekaj, kar gre povsem navzkriž z našimi osnovnimi impulzi – do malo več samo-refleksije. Morda celo do več smejanja samemu sebi.

Slovenski_lik_Ziga_koncni

Kot izvrstno ugotavlja Mazzini se Slovenci ne znamo smejati voditeljem, ki nam prodajajo buče. Morda  je še večji problem, da se ne znamo smejati lastnim pomakljivostim, napakam in neumnostim. Da te “mišice” sodobni Slovenci nimamo, se boste najbrž strinjali. Da gre za enega temeljnih problemov Slovenstva, pa je že precej drznejša trditev, ki zahteva nekaj dodatnih pojasnil.

Prvič, brez samo-ironije imamo velike težave z brzdanjem našega vsemogočnega pod-alpskega ega. Zakaj vsi in vsak posebej od nas misli, da smo kot posamezniki najlepši in najbolj sposobni pod soncem, je preveč za to razpravo. Dejstvo je le, da svojih omejitev ne priznavamo niti sebi, kaj šele drugim. O napakah, ki jih zagrešimo, seveda ne govorimo. Pravzaprav jih zanikamo tudi, če nas dajo na natezalnico.

Drugič. Ker se nikoli ne motimo, se seveda ne moremo učiti na napačnih odločitvah v preteklosti. Ker se ne učimo na napakah, jih vedno znova ponavljamo. In ko jih še enkrat več ponovimo, vnovič hitro poiščemo krivce nekje zunaj sebe. Povprečen Slovenec lahko napiše doktorat o pomankljivostih svojih partnerjev, sodelavcev, šefov, politikov in Hrvatov, o lastnih napakah pa ne spravi skupaj niti enega vica.

Tretjič, na nekoliko bolj makro ravni se te naše čudovite osebnostne lastnosti v najboljšem primeru sestavijo v vrtičkarsko-plemensko-šentflorjansko kulturo, kjer nisem najlepši in najbolj pameten samo jaz in morda moja družina, ampak tudi moj fuzbal klub, moj oddelek v podjetju, moja politična stranka itd. Sosed, sodelavec v drugi pisarni, neznani so-državljan so preprosto izven mojega kroga zaupanja. Sovražniki takorekoč.

Lahko bi nadaljeval tudi s četrtič, petič in trinajstič, pa nas to ne bi pripeljalo nič bližje k odgovoru na naslovno vprašanje. To enostavnega odgovora žal nima. Samo-ironije se najbrž res lahko nauči samo vsak pri sebi. Če v vse večjem neskladju med pričakovanji in realnostjo, med drugo Švico in drugo Grčijo, med “I feel Slovenia” in “I hate my neigbour” ne najdemo humorja, pa nam morda več ne pomaga niti smeh.

Morda bi bilo kljub vsemu dobro, da bi bi nas kdo večkrat s humorjem spomnil na naše pomankljivosti, pa tudi na to, da smo vsi skupaj ena velika kozmična šala. Posadka na vesoljski ladji, ki drvi skozi vesolje s hitrostjo 390km na sekundo, namesto da bi se začela pogovarjati o tem, kako zamašiti luknje in razpoke na našem plovilu, pa raje gledamo lepotna tekmovanja za predšolske otroke. Sliši se kot osnova za dobro komedijo, kajne?

earth-from-space-1

Share on Facebook

Pot do bolj učinkovitih sestankov

Ljudje smo po naravi družabna in nekoliko eksibicionistična bitja, zato ni čudno, da imamo med sabo tudi sodelavce, ki se na vse pretege trudijo, da bi poslovni sestanki trajali kar najdlje. Vsi sicer vemo, da se na sestankih izgublja veliko časa, toda številke so dejansko šokantne. Britanski spletni portal Officebroker.com je na podlagi raziskave namreč ugotovil, da povprečni pisarniški uslužbenci v Veliki Britaniji na brezplodnih sestankih izgubijo eno leto svojega življenja, javni uslužbenci pa skoraj dve leti! In gotovo pri nas stvari niso bistveno drugačne. Skrajni čas torej, da se zamislimo nad našo organizacijsko kulturo sestankovanja in morda celo naredimo nekaj korakov v smeri večje učinkovitosti.

Businessman Office

Osnovni pogoji boljšega sestankovanja

V organizacijah za začetek potrebujemo predvsem vzpostavitev jasnih pravil obnašanja pri sklicevanju, vodenju in follow-upu sestankov. V ta koš med drugim spadajo tako klišejske zadeve kot so pravočasno vabilo, minimalna vsebina vabila (npr. dnevni red, materiali za pripravo itd), pa tudi zahteva po pisanju in posredovanju zapisnikov. V idealnem primeru bodo pravila vključevala tudi opomnik z vprašanji (»checklista«), s pomočjo katerega najprej ugotovimo, če je sestanek sploh potreben, nato pa sproti preverjamo, če smo opravili vse nujne aktivnosti v cikličnem procesu sestankovanja (sklic-priprava-vodenje-follow up–sklic novega sestanka). Ker ne želimo, da pravila postanejo mrtva črtka na papirju, bo treba vsaj enkrat na leto preveriti, če jim spoštujemo in še vedno služijo svojemu namenu.

Medtem ko je nekoliko bolj sistemski pristop do vodenja sestankov dobra osnova, pa samo strateški dokumenti za resnično učinkovito organizacijsko kulturo sestankovanja nikakor ne bodo zadostovali. Če hočemo trajnejše rešitve, si bo treba za pripravo vsakega sestanka preprosto vzeti nekaj več časa. Se vam zdi, da tega časa nimate? Najbž se motite. Vedno ga namreč lahko poiščemo tam, kjer ga največ tudi izgubimo – na brezplodnih sestankih, ki nam lahko odnesejo do 2 leti našega življenja. Na podlagi teh šokantnih številk bi že nekaj osnovne matematike moralo zadostovati, da se bomo v organizacijah v bodoče več posvečali nekaterim ključnim področjem sestankovanja, od katerih lahko pričakujemo tudi največ kratkoročnih koristi. Ta področja so:

-          Postavljanje pravih vprašanj

-          Optimizacija ekipe za sestanek

-          Vodstvene in moderatorske tehnike

-          Sestanki izven cone ugodja

-          Dobra žetev na sestanku

meetings monster

»Morda so sestanki postali živo bitje, ki se lahko skliče samo od sebe in se razmnožuje s pomočjo človeškega gostitelja«. Legendarni komični strip lik Dilbert (www.dilbert.org)

 

I.                Postavimo si prava izhodiščna vprašanja

»Če bi imel eno uro za rešitev problema in bi bilo od rešitve tega problema odvisno moje življenje, bi 55 minut porabil za postavljanje pravilnega vprašanja«, je nekoč dejal Albert Einstein. V kontekstu sestankov to seveda pomeni, da moramo bistevno več časa posvetiti temu, na kakšna konkretna vprašanja sploh želimo odgovoriti na našem sestanku. To je težje kot se sliši na prvo žogo in seveda terja svoj čas. Za začetek si je vedno treba razjasniti tudi to, kakšen sestanek pravzaprav sklicujemo in kakšen je njegov dejanski namen. Ali gre za kreativni sestanek, na katerem iščemo nove izdelke, procese, rešitve? Je to informativni sestanek? Gre za kolektivno sprejamanje pravih odločitev? Šele ko si odgovorite na to vprašanje, si lahko lotite tudi zastavljanja konkretnih vprašanj, ki jih na sestanku dejansko želite rešiti.

II.                  Prava ekipa ni večja kot je nujno potrebno

Ne pozabimo, ljudje imajo radi sestanke, zato imamo med sodelavci tudi prave pravcate »sestankovne vešče«, kot v znanen komičnem stripu Dilbert imenujejo tiste sodelavce, ki se lepijo na vse sestanke kot vešča na svetlobo. Toda ljubezen do sestankov nikakor ni pravi razlog, da se ta oseba dogodka tudi resnično udeleži. Preden organizator sestanka odpošlje vabilo si mora vedno odgovoriti: Ali je ta oseba resnično potrebna na sestanku? Ali je morda sprejemljivo, če ji naknadno pošljem samo zapisnik ali povzetek? Če je odgovor na prvo vprašanje negativen, vi pa ste sprejeli odločitev, da je te osebe na vašem sestanku ne bo, ste pravkar ubili dve muhe na en mah: izboljšali se učinkovitost svojega sestanka, podjetju pa ste prihranili nekaj ur efektivnega dela. In s tem na letni ravni podjetju prihranili kar zajeten kupček denarja.

meeting moth

Kaj storiti s “sestankovnimi veščami”?

III.             Dober vodja je dober moderator

Sestanek je izvrstno ogledalo vsakega vodje ne glede na nivo vodenja. Vse kar velja za dobro vodenje ljudi velja tudi za dobro vodenje sestankov: vodje morajo dajati zgled z aktivnim poslušanjem, spoštovanjem sogovornika ter ustvarjanjem okolja zaupanja in so-odgovornosti za organizacijo, v kateri delamo. Odgovornost voditelja kot moderatorja sestanka pa je še bistveno širša, saj mora na eni strani usklajevati potrebe udeležencev po socialnih interakcijah, po drugi pa potrebo po učinkovitem sprejemanje odločitev ali doseganju drugih konkretnih rezultatov. In obenem kar najbolj izkoristiti kolektivno inteligenco svoje ekipe – na primer z »zadrževanjem« ljudi, ki radi govorijo, in »odpiranjem« introvertirancev.  Nič čudnega torej, da se voditelji vseh profilov vse bolj izobražujejo tudi v veščinah umetnosti moderiranja, ki daje zelo konkretne tehnike in orodja za bolj učinkovite sestanke.

IV.                Sestanki izven cone ugodja so za 1/3 bolj učinkoviti

Najbolj enostaven način, da udeležence sestanka »zbudite«, usmerite pozornost na razpravo in preprečite igranje s pametnimi telefoni je povsem preprost – sestanek naredite stoje. V zadnjih letih je namreč več raziskovalnih ekip prišlo do prepričljivih zaključkov, da so stoječi sestanki bolj učinkoviti. Ekipa, ki jo vodi professor Bob Sutton  na Stanford Business School je z empirično raziskavo, v kateri so opazovalli 56 stoječih in 55 sedečih sestankov, ugotovila, da so ekipe na stoječih sestankih odločitve sprejele kar za 33% hitreje in to brez razlik v kakovosti odločitev. Kot ugotavljajo raziskovalci so stoječi sestanki morda najbolj primerni za krajše redne dnevne ali tedenske sestanke. Za daljše strateške sestanke ali kreativne delavnice pa obstajajo tudi drugi načini, da izstopite iz cone ugodja in s tem povečate učinkovitost dogodka. Na primer tako, da daljše vsebinske sestanke organizirate na nevadnih lokacijah, kjer udobje udeležencev ni na prvem mestu.

V.                  Dobra žetev se deli med pleme

Žetev (izraz prihaja iz sveta umetnosti moderiranja) je pravzaprav tisti najbolj pomemben razlog, da smo sploh sklicali sestanek. To namreč nikoli ni sama razprava ali zadovoljevanje potrebe po druženju, temveč konkretni rezultat sestanka. To so na primer ideje, ki so bile izrečene in/ali odločitve, ki jih sprejmemo. Vsaka vrsta sestanka ima svojo optimalno obliko žetve. Včasih bo to natančen zapisnik, v katerem piše, kaj smo dogovorili in kdo je odgovoren za izvedbo posameznega dogovora, drugič bo to počičkan in porisan list papirja, na katerem smo zapisovali ideje na kreativni delavnici. Pri vsaki žetvi pa je zelo pomembo, da se »pridelki« delijo naprej – zapisnik se mora čimprej poslati na vse deležnike, ki jih je sestanek zadeval (ne samo udeležence), ideje s kreativne delavnice pa lahko najprej za določen čas obesimo v sejno sobo ali na hodnik, kjer spodbujamo njihovo nadgrajevanje z zapisovanjem idej na lepljive (post-it) listke.  Da bomo ugotovili, katere kreativne ideje so resnično primerne za izvedbo,  pa bo treba sklicali že nov sestanek….

Share on Facebook

Stoječi sestanki v Orehovem gaju

Ali ste oseba, ki pogosto organizira in vodi operativne sestanke? 

Skoraj gotovo imate v vaši ekipi sodelavce, ki na sestankih:

- zelo radi govorijo, vendar ne znajo poslušati….

- vsakih pet sekund preverjajo svoje pametne telefone…

- fantazirajo takrat, ko bi morali biti konkretni…

- kažejo celo vrsto drugih “kooperativnih” lastnosti.

Ni čudno, da večina sestankov in kolegijev traja bistveno dlje kot bi bilo treba.

Se kdaj sprašujete, kaj lahko storite za krajše, bolj konkretne sestanke? 

Kot ugotavljajo uspešna podjetja, to lahko dosežete tudi tako, da dogodek izvedete izven cone udobja.

podjetnice 2

Sestanek izven cone ugodja lahko pomeni da:

- udeleženci med sestankom stojijo

- udeležencem ni preveč toplo in prijetno

- morajo ekstrovertirani poslušati, introvertirani govoriti (s pomočjo moderatorja)

Več o tem v članku Wall Street Journala. V njem si lahko preberete, kako so uspešna visoko-tehnološka podjetja v ZDA s prakso dokazala, da imajo sestanki izven cone udobja najmanj naslednje prednosti:

- večja pozornost udeležencev

- krajši čas sestankovanja

- boljše odločitve

Posledica takega pristopa pa so lahko tudi krajši, bolj bazični in tudi cenejši dogodki na zunanjih lokacijah.

DOGODKI IZVEN CONE UGODJA V OREHOVEM GAJU

S pomočjo zgornjih nasvetov si lahko dogodek izven cone udobja organizirate sami, za začetek na primer s stoječim sestankom v vaši sejni sobi.

Ali pa pridete k nam v Orehov gaj in vam celovit dogodek izven cone dogodka pripravimo mi, moderiran ali ne. Preverite našo konkretno ponudbo za organizacijo sestankov in dogodkov izven cone udobja.

grelcu

p.s.

Več o tem, kako zaposlene premakniti izven cone ugodja si lahko preberete tudi v tem zapisu na mojem blogu.

Share on Facebook

Prihodnost konferenc je participativna

Pogum je, da vstaneš in spregovoriš. Pogum je tudi to, da se vsedeš in poslušaš.

Winston Churchill 

In pogum je nedvomno tudi to, da organiziraš konferenco o razvoju kadrov za 400 oseb, presenetiš goste z žrebom za sedež v dvorani, kasneje pa prekineš osrednjo panelno razpravo in udeležence prosiš, naj v skupinah po 6 oseb (torej v skoraj 70 podskupinah!) razpravljajo na vprašanje, kako bi lahko izgledal optimalni program za spodbujanje so-odgovornosti pri delodajalcih in zaposlenih.  In vse to na dogodku, na katerem so zbrani ljudje različnih profilov, ki se niti ne poznajo med sabo, niti nimajo izkušenj s participativnimi dogodki. Na dogodku, ki ima uradni program predviden skoraj na minuto natančno. Na dogodku, na katerem v prvi vrsti sedijo tvoji ključni deležniki – državni sekretarji z ministrstev, na odru pa še udeleženci panela – visoki uradniki, ugledni gospodarstveniki in svetovalci na področju razvoja kadrov. Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije (JSRKŠ), organizator 1. konference o razvoju kadrov je 25. septembra v Laškem veliko tvegal in veliko pridobil.

23 poged od zgoraj

Pogled na celotno dvorano. Vse fotografije Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije.

Velika podpora aktivnemu sodelovanju na konferenci

Participativni vložek na konferenci, delček moderatorskega formata svetovna kavarna, se je na dogodku izkazal za popoln uspeh.  V anketi o zadovoljstvu so udeleženci izjemno dobro sprejeli, da smo namesto klasične okrogle mize z gosti (panela) za spremembo naredili nekaj drugačnega. Vodeno razpravo na temo so-odgovornosti za razvoj kadrov smo po uvodnem krogu z gosti (Zoran Kotolenko, dr. Jožica Rejec, Eva Cvelbar Primožič, Andraž Tori, Ksenija Špiler Božič in Radovan Kragelj) namreč prekinili za 20 minutno »kavarniško« razpravo po skupinah, v kateri smo sodelovali prav vsi  – VIP gostje iz prve vrste, predstavniki organizatorja, ki so »merili temperaturo« v skupinah po vsej dvorani, nenazadnje pa tudi gostje (z moderatorjem), ki smo sedeli na odru. In kljub kratkemu času je večina skupin prišla tudi do zaključkov, ki smo jih zapisali na posebej za to pripravljen list papirja, nekatere zaključke pa smo (z žrebom) nato uporabili tudi kot izhodišče za nadaljevanje razprave.

graf

Več kot 85% udeležencev se je strinjalo, da aktivno sodelovanje udeležencev predstavlja učinkovit in zanimiv pristop h kreativnemu oblikovanju vsebin v razpravi.

Zakaj plebiscitarna podpora aktivni udeležbi?

Gotovo zato, ker ljudje želijo biti aktivno vključeni, razpravljati, povedati svoje mnenje in obenem spoznavati nove ljudi. Zelo verjetno pa lahko navdušenje nad participativnim vložkom na konferenci pripišemo tudi temu, da tovrstne metode pri organizaciji posvetov le redko udejanjamo v praksi. In to kljub temu, da jih moderatorji poznamo že precej dolgo, skoraj enako dolgo pa z njimi nagovarjamo tudi potencialne naročnike. Odgovor na vprašanje, zakaj v Sloveniji nimamo več participativnih konferenc, presega domet tega zapisa, toda del odgovora se gotovo skriva tudi v tem, da organizacija participativnih dogodkov praviloma terja precejšnjo mero poguma na strani organizatorja dogodka.

Za organizacijo participativnega dogodka je potreben pogum, s katerim…..

-          …si brez težav priznaš, da sam ne veš vsega, nato pa nagovoriš kolektivno inteligenco ljudi in jih prosiš za aktivno sodelovanje pri snovanju novih konceptov, programov in pristopov

-          ….se brez težav vsedeš za mizo in poslušaš, kaj ti lahko svetujejo tvoji ključni deležniki (npr.interna javnost v podjetju, strokovna javnost pri razvoju kadrov itd).

-          ….si zmoreš vzeti čas, ki ga terja organizacija participativnega dogodka in temeljito posvetovanje z ustrezno javnostjo

-          …iskreno iščeš rešitve za izzive in nikakor ne zanemariš tako imenovane »žetve« – zbiranja in obdelave vseh rezultatov (idej), do katerih pride na takem dogodku

-          …na podlagi novih informacij sprejemaš vedno boljše odločitve.

svetovna kavarna2

“Kavarniška razprava” v dvorani in na odru.

Zdi se veliko tveganja, kajne? Toda z njim pridejo tudi velike potencialne koristi, ki jih lahko ovrednotimo tudi z zadovoljstvom udeležencev dogodka. In morda lahko prav z naslednjimi izjavami opogumimo organizatorje bodočih participativnih dogodkov. Udeležencem dogodka v Laškem  je bilo na dogodku posebej všeč:

-          Osebna participacija, interaktivnost, dinamičen dopoldanski del

-          Interaktivno sodelovanje s publiko, vključevanje udeležencev

-          Drugačen, bolj svež pristop k organizaciji dogodka – prava smer!

-          »svetovna« kavarna, sproščenost dogodka, inovativnost, drugačnost

-          sedežni red in možnost spoznavanja novih ljudi, delo po skupinah

-          (negativnih odzivov praktično ni bilo)

O koristnosti participativnih dogodkov pa bi lahko govorili le na pamet, če ne bi veliko POGUMA pokazalo nekaj ključnih posameznic in posameznikov na Javnem skladu za razvoj kadrov in štipendije.

Hvala vsem na skladu, ki ste participativni dogodek podprli in ga pomagali udejanjiti – od direktorja g. Franca Pristovška in njegovih bližnjih sodelavk, pa vse do tistih, ki ste na roke razrezali 400 kartončkov za žrebanje sedežnega reda na konferenci, nalepili 400 listov na stole in pripravili 70 map za zapisovanje idej. Upam, da smo skupaj sprožili trend inovativnih javnih razprav, ki bodo vključujoče, navdihujoče in bodo konec koncev prinesle tudi boljše odločitve in nove projekte za pozitivne premike na vseh nivojih družbenega življenja.

Več o participativnih konferencah.

Share on Facebook

Team building šola* – Cona udobja

Območje udobja je situacija, v kateri se oseba počuti varno, udobno in ima popoln nadzor. Ko razprava nanese na »cono« oziroma »območje udobja ai ugodja« se ponavadi pogovarjamo o pripravljenosti na spremembe pri posameznikih, v podjetju in v širši družbi.

Za posameznike, ki znajo stopiti iz območja ugodja, velja naslednje:

-      praviloma so bolj prožne osebnosti, ki se lažje soočajo in upravljajo s spremembami in premagujejo krizna obdobja.

-      Lažje podvomijo v svoje predpostavke in so bolj kreativni pri iskanju novih in inovativnih rešitev za sprotne izzive.

-      imajo bolj realistična pričakovanja na vseh življenjskih področjih, tudi glede pogojev dela, napredovanja in plačila.

-      so bolj zadovoljni sodelavci, ki se manj pritožujejo in so bolj pozitivno naravnani v vseh situacijah.

KAJ O CONI UDPBJA PRAVIJO POMEMBNI MOŽJE?

»Life begins at the end of your comfort zone.« 

-Neale Donald Walsch (ameriški pisatelj)

 »Move out of your comfort zone. You can only grow if you are willing to feel awkward and uncomfortable when you try something new.«

-Brian Tracy (motivacijski govorec in avtor)

»The comfort zone is the great enemy to creativity; moving beyond it necessitates intuition, which in turn configures new perspectives and conquers fears.«

-Dan Stevens (britanski igralec)

KAKO NAPREJ?

Za vse nas:

V območju udobja ni osebnostne rasti. Pika. Če želimo rasti kot ljudje se moramo načrtno ukvarjati s svojimi ključnimi strahovi. Najprej identificirajte tiste najbolj pomembne, nato se jim v majhnih odmerkih izpostavljajte. Če imate socialne strahove se aktivno in bolj pogosto postavite v vlogo javnega nastopanja, stopite v pogovor z neznanci, prepričujte, zapeljujte itd. Vas je strah višine? Pojdite večkrat v hribe ali poglejte z roba terase. Vas je strah, da boste izgubili službo? Postanite boljši sodelavci, bolj nepogrešljivi za svoje šefe ter jim pomagajte postati boljši voditelji. Vas je strah, kaj si o vas mislijo drugi? Nehajte!

Za voditelje:

Organizirajte poslovne sestanke in interne dogodke na način, da se bodo udeleženci počutili ravno prav neudobno. Kako? Večkrat preizkusite nove moderatorske metode, ki spodbujajo večjo participacijo in so-odgovornost na sestankih (več o tem). Organizirajte sestanke, na katerih udeleženci ne sedijo, temveč stojijo (več o večji učinkovitosti stoječih sestankov). Bodite bolj pogumni pri organizaciji seminarjev, konferenc, team buildingov in drugih internih dogodkov za vaše zaposlene. Naj jih malo zebe. Naj jim bo malo neudobno. Naj bo osebna higiena za dva dni na drugem mestu. Naj si sami uredijo vir toplote, ležišče in poskrbijo za hrano.

Za starše:

Postanimo boljši voditelji in postali bomo boljši starši. Na primer tako, da svoje otroke večkrat pohvalimo, v primeru napak pa se mirno in konstruktivno pogovorimo o tem, kaj smo se skupaj naučili iz napake. Tako kot poslovne (glej zgoraj) lahko tudi družinske dogodke organiziramo izven območja udobja. Ali pa svojim otrokom preprosto zaupamo več odgovornosti – tako pri vsakdanjih kot občasnih opravilih. Izstopimo iz svoje cone ugodja in otrok pustimo pritiskati gumbe, delati, pomagati, ustvarjati v aktivni vlogi in NE v (dolgočasni) vlogi pasivnega opazovalca. Tudi če nam bo to vzelo več časa in energije kot sicer.

VPRAŠANJE ZA RAZMISLEK:

Kdaj, v kakšnih primerih, sem pripravljen sam stopiti izven moje cone udobja?

12736.strip

*Team building šola je projekt, s katerim kratko in jedrnato odpiram ključna vprašanja organizacijskega življenja in osebnega razvoja. V vsakem zapisu boste našli kratek uvod, 3 izbrane citate na temo in 3 ideje za praktično delovanje. In čisto na koncu še vprašanje za razmislek.  

www.ziganovak.com

www.orehovgaj.si

Share on Facebook

Prošnja za podporo: Kavarna pro-aktivnih idej

Kljub temu, da imam za sabo že zvrhan koš neuspešnih prijav na različne natečaje in razpise, me občasno kakšen projekt še vedno premami. Še posebej, če je dobro zastavljen in ne zahteva veliko dela v začetni fazi. Tako kot nagradni natečaj KD Skladov »Vse je mogoče,« ki ponuja 10.000€ za najboljšo idejo za pro-aktivno uresničevanje svojih sanj.

Na natečaj sem se prijavil s projektom Kavarna pro-aktivnih idej, ki predvideva serijo 40 dogodkov, na katerih so bomo zbirali imetniki idej za pozitivne, družbeno odgovorne projekte in udeleženci, ki jim pri tem lahko pomagamo z nasveti, vpogledi, prostovoljnim delom ali kako drugače. Dogodki bodo potekali po najsodobnejšem moderatorskem modelu »Pro akcijska kavarna« (več o tem modelu).

Za uvrstitev v naslednji krog projekt potrebuje čimveč “všečkov,” zato prosim za minuto vašega časa. Za več informacij o projektu Vse je mogoče si lahko ogledate promo filmček, všečkanje mojega projekta pa poteka TUKAJ!

podjetnice_delavnica_široki kot

Pro-aktivna kavarna izgleda približno tako (utrinek z delavnice in vrtne zabave portala Podjetnica.com, september 2013).

POZOR! Če všečkate projekt Kavarna pro-aktivnih idej ste lahko soodgovorni za naslednje posledice:

- delovanje kroga pozitivnih, pro-aktivnih in ne-sebičnih ljudi,  ki jih ni strah stopiti prositi za nasvete pri realizaciji svojih idej, takoj stopiti v akcijo in pri tem pomagati eden drugemu.

-   promocija enega izmed tistih čudnih projektov, pri katerih v ozadju ni dobičkonosnega motiva.

Projekt všečkate TUKAJ!

Hvala za podporo,

Žiga

Share on Facebook

Ali znamo prepoznati dobre mentorje?

Med pripravami na 1. konferenco Sklada za kadre veliko razmišljam o tem, kakšen odnos imamo Slovenci z mentorji in do mentorjev. Je morda več kakovostnega mentorstva nekaj, kar nas lahko pomaga potegniti iz črne luknje, v katero se tako očitno pogrezamo?

Mentor je eden najbolj univerzalnih arhetipov človeške izkušnje, ki ga srečamo v vseh najstarejših mitih in legendah iz celega sveta (več o tem pri J. Campbellu). Mentorji so tisti, ki prepoznajo prave junake in tako pravzaprav izbirajo naše bodoče voditelje. Mentorji so tisti, brez katerih ti junaki ne morejo uspeti. In seveda tisti, ki prenašajo znanje in izkušnje iz preteklosti ter nesebično pomagajo mlajšim in /ali agilnejšim od sebe, da stopijo na pravo pot za dobro širše skupnosti.

Pa imamo take ljudi med nami?

Mentorji v slovenski popularni kulturi

Če pogledamo najbolj znane in priljubljene zgodbe iz slovenske zavesti, slika ni najbolj obetavna. Tako kot v naših zgodbah nimamo veliko pravih junakov, očitno nimamo tudi mentorjev. In tudi tam, kjer imamo junake, se zdi, da ti sploh ne potrebujejo mentorjev.

Pa začnimo pri Martinu Krpanu in Kekcu. Se morda iz teh zgodb spomnite kakšnega sivolasega, Gandalfu podobnega lika, ki bi junakom pomagal sprejemati prave odločitve? Ne, Krpan in Kekec sta vse vedela in znala sama.

petelinji zajtrk_ gremo mi po svoje

Kdo je mentorski lik v najbolj gledanih slovenskih filmih? Severina? Pišti Gajaš? Velika bela rit iz Gremo mi po svoje?

Morda bomo mentorje našli 150 let kasneje, v dveh najbolj gledanih slovenskih filmih vseh časov?  Kdo je na primer mentor v Petelinjem zajtrku? Ostareli mehankar Pišti Gajaš, ki sanjari o Severini in na koncu konča v zaporu?

Kaj pa v najbolj gledanem slovenskem filmu Gremo mi po svoje? Je mentor taborniški starešina (Jurij Zrnec), ki se obnaša skoraj bolj otročje od svojih varovancev, ne prevzema odgovornosti in si v pretirani tekmovalnosti poškoduje nogo.

Ne, v popularnih slovenskih zgodbah skoraj ne boste srečali dobrih mentorjev.

»Checklista« za identifikacijo pravega mentorja

Morda bi se morali v pomanjkanju očitnih mentorskih legend večkrat  spomniti na tiste male in velike mentorje v naših življenjih, ki so bili Mentorji z veliko začetnico?

Ljudje, ki so….

-          vas znali nekritično in potrpežljivo poslušati v vaši mladostni naivnosti in zaletavosti?

-          v odnos in delo z vami vložili več energije kot je bilo v opisu njihovih delovnih nalog?

-          vas znali v pravem trenutku motivirati in vam dvigniti samozavest pri tem kar ste počeli?

-          morda celo prepoznali vaše prave kompetene in vas usmerili na pravo smer?

Ste se ob tem spomnili na kakšno ime? Nikoli ni prepozno, da se jim jasno in glasno zahvalite, pa naj gre za vaše starše, učitelje, šefe, sodelavce, trenerje itd. Povabite jih na kosilo, pošljite jim pismo ali pustite vsaj sporočilo na zidu…

Share on Facebook

Slovenski nacionalni šport ni košarka…..

Slovenski nacionalni šport ni košarka, temveč izmikanje odgovornosti.

Ampak to ni naša krivda. Tako so nas naučili.

Opomba: Medtem ko Slovenijo navdihuje Eurobasket se nekateri pripravljamo na konferenco Javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije na temo soodgovornosti za razvoj kadrov).

Tudi vi trenirate bežanje pred odgovornostjo ali katerega od sorodnih športov?

5 sportsv2

 

Share on Facebook